Pršut

Kraška pokrajina se zavija v zamolklo sivo rjave odtenke. Burja čedalje glasneje zavija skozi špranje v polknih. Zvon v cerkvi sv. Mihaela trikrat zadoni. Tršate roke položijo skrbno izbrana svinjska stegna na grobo hrastovo mizo. Natančna roka jih na debelo potrese z morsko soljo. V zraku se vonj mesa zmeša z vonjem po morju. Nato se jih obesi na lesena obešala pod hladnimi kamnitimi oboki. Meso se začne na rezkem zimskem zraku počasi sušiti. Po dobrih treh mesecih položijo skrbne roke posamezne pršute med dve deski in jih obtežijo z velikimi kamni. Tako se iz njih iztisne še vsa odvečna voda.

Sedaj napoči čas zorenja. Pršuti visijo visoko na obešalih, nihajoč v prvih sunkih pomladanske burje, ki šviga skozi na stežaj odprta okna na južni strani prostrane sušilnice. Pršut se v naslednjih osmih mesecih počasi, a enakomerno suši. Prej nežno rdeče meso dobiva temno rdeče rjavo barvo, mamljiv vonj in poln, zrel okus.

V deželo spet vstopi jesen. Sedaj zreli pršuti se pozibavajo v vetru. Glas se začne širiti od ust do ust.

In tako se rodi lokavski pršut.