Tišina

Vročina nekega avgusta v tretjem desetletju 16. stoletja je branilce prisilila, da so željno pogledovali proti vodnjaku sredi naselja. Moreča tišina se je vila po opuščenih ulicah, celo brinovk ni bilo več slišati. Vztrajne govorice o vpadih divjih turških konjenikov v zadnjih dneh jim niso niti za hip dovolile, da bi zapustili svoje položaje. Mogočen taborski stolp, ki je za trojno višino presegal vse ostale hiše, je njihovim prebivalcem do sedaj ponujal varno zaščito. Vedeli so, da morajo vzdržati vsaj še nekaj dni, toda niso se bali. Obalni grof jim je v pomoč poslal Radovana, svojega najbolj prekaljenega poveljnika.

Nevajen nenavadne vročine je Radovan nemo strmel v daljavo. Razbeljen zrak se je prek kamnitih zidov prelival v negibno obzorje. Postal je lačen, slugo je poslal k domačinom po hrano. Sluga ni dolgo čakal, hvaležni domačini so mu hitro polnili pladnje z dobrotami, brž ko so zaslišali Radovanovo ime. S težkimi pladnji v rokah je sluga potrkal na njegova vrata.

Tako je poskusil lokavski pršut.