Veter

Dvanajst stoletij po Kristusu se je osamljeni jezdec namenil proti medli svetlobi v daljavi. Utrujen in lačen si je v mrzli noči želel počitka in prijaznih ljudi. Bil je vitez templjar, okoli vratu se mu je nemirno pozibaval bronast romanski križ. Mrzel pomladni veter je upogibal ciprese in švigal skozi kamnite nasipe. Prisilil ga je, da se je še bolj zavil v dolgo ogrinjalo. Na obzorju so se začrtali obrisi male naselbine.

Prijazni domačini so ga širokosrčno sprejeli. Toplota odprtega ognja in močno ter kot rubin rdeče vino sta ga hitro predramila. Veter se je še vedno divje zaganjal skozi odprta okna v zgornjem nadstropju. Izza lesenih vrat se je s pladnjem hrane v roki pojavila vitka črnolasa gostiteljeva hčerka.

Tako je poskusil lokavski pršut.