Vonj

Skupina geografov in zgodovinarjev, članov Kraljevega geografskega društva iz Londona, se je nekega zgodnjega poletja leta 1820 šalila na vse pretege in poležavala na sončni trati. Kdo bi si mislil, da so se ti razkuštrani blatni možje ravnokar vrnili iz zatohlega vlažnega kraškega podzemlja. Vilenica, največja in najlepša jama daleč naokoli, jih res ni razočarala.

»Zaročenko zamenjam za pečenega vola!« se je začel dreti Humphrey, najmlajši član odprave. Tudi želodci ostalih razigranih jamarjev so se začeli neubrano oglašati. »Stefano, kje je ta obljubljena gostilna?« so vsi hkrati začeli vpiti na svojega vodiča.

Spet niso ostali razočarani. Hrastove mize na senčnem dvorišču gostilne so bile obložene s kraškimi dobrotami. V zraku je bil vonj cipres, sira in kot tinta črnega vina. »Jejte, jejte!« jim je v zanje neznanem jeziku prigovarjal rdečelični gostilničar. Humprey se ni dal dvakrat prositi. Omamil ga je vonj tankih rdečih rezin, ki jih je nekdo skrbno položil na velike lesene krožnike.

Tako je poskusil lokavski pršut.